V zadnjih mesecih se v svetu 3D vizualizacij dogaja nekaj zanimivega. Podjetja so začela množično odkrivati AI-generirane podobe. Nekateri z navdušenjem, drugi s strahom, tretji z občutkom, da klasičen 3D počasi izgublja smisel.
In tukaj se nam zdi pomembno povedati nekaj zelo jasno: AI ni cenejši 3D in klasičen 3D ni zastarela tehnologija. Gre za dva različna produkcijska pristopa, ki rešujeta različne probleme.
V 3D Artu bomo uporabljali oba pristopa, ker ima vsak svoje mesto v sodobni produkciji. Vprašanje danes ni več, ali uporabljati AI ali ne. Vprašanje je, kdaj je kateri workflow za projekt dejansko smiseln.
Kje AI blesti
Če govorimo o hitrih idejnih smereh, vizualnih asociacijah, moodboardih, lifestyle feelingu, hitrih hero image-ih ali vizualnih vsebinah, ki se ne bodo dolgoročno nadgrajevale, je AI lahko izjemno uporabno orodje.
Še posebej tam, kjer je pomembnejši občutek kot tehnična natančnost. Takrat AI pogosto omogoča zelo zanimive rezultate v zelo kratkem času. In ravno zato bo postal pomemben del moderne produkcije.
Prava razlika se pokaže v trenutku, ko projekt ni več posamezna podoba, ampak dolgoročen vizualni komunikacijski sistem.
Trenutek, ko AI začne izgubljati kontrolo
V teoriji AI deluje impresivno, dokler ne pride prva korektura. Takrat se pokaže razlika med generirano podobo in kontroliranim produkcijskim sistemom. Ker naročnik redko potrebuje samo eno podobo, potrebuje sistem: isti produkt iz drugega kota, konsistentnost skozi čas, natančen tehnični layout, razstavljeni tehnični prerezi, konsistentno ohišje, pravilne tehnične proporce. In tukaj AI trenutno še nima dovolj kontrole.
Pri generativnem pristopu ne nastaja dejanska 3D scena z geometrijo, materiali, kamerami in svetlobnim sistemom, ki bi jih lahko kasneje natančno prilagajali ali ponavljali. Sistem generira vizualni rezultat, ne pa produkcijske strukture v ozadju.
To pomeni, da posamezna podoba lahko deluje odlično, precej težje pa je zagotavljati popolnoma kontroliran in ponovljiv vizualni sistem skozi daljše obdobje.
Zakaj tehnični produkti še vedno potrebujejo klasičen 3D
Pri tehničnih produktih marketing zelo hitro postane vprašanje zaupanja. Če podjetje prodaja elektromotor, medicinsko napravo ali elektroniko, si ne more privoščiti, da bi bila podoba “približno pravilna”. Inženir vidi razliko takoj.
Zato pri takšnih projektih še vedno uporabljamo klasičen CGI (Computer Generated Images) workflow, saj omogoča nivo kontrole, natančnosti in ponovljivosti, ki ga tehnična komunikacija preprosto potrebuje.
Klasičen 3D temelji na dejanskem modelu produkta. To pomeni, da lahko natančno nadzorujemo geometrijo, materiale, svetlobo, kamere in vsak posamezen element scene. Isti kader lahko ponovimo čez pol leta. Produkt lahko prilagodimo novi kampanji brez ponovne produkcije. Zamenjamo lahko komponento, naredimo tehnični prerez, pripravimo animacijo ali iz istega modela razvijemo celoten vizualni sistem za katalog, spletno stran, sejem in video.
Zakaj AI brez znanja ne dela dobrih podob
Tu se pokaže največji paradoks. Da znaš AI dobro uporabljati, moraš najprej razumeti klasičen vizualni jezik: kompozicijo, svetlobo, materiale, render logiko, fotografijo in 3D prostor. Če tega ne razumeš, tudi AI ne znaš učinkovito usmerjati, ker AI je samo novo orodje znotraj iste stroke. Tako kot Photoshop ni nadomestil dizajnerjev in kamera ni nadomestila fotografov.
Vprašanje ni kaj je boljše, vprašanje je kaj projekt dejansko potrebuje. Prihodnost po našem mnenju ne bo “AI ali 3D”. Prihodnost bo v tem, da znaš izbrati pravi workflow za pravi problem. Ker se je orodje spremenilo. Obrt pa ne. Največja nevarnost AI-ja ni tehnologija, pač občutek, da znanje ni več potrebno.
