Imate stroj, ki tehta 200 ton, kogeneracijo, ki zavzame polovico hale, transformator, za katerega potrebujete izredni prevoz, celotno proizvodno linijo, ki jo sestavite šele pri naročniku in vse to bi radi pokazali na sejmu. Seveda lahko pripeljete fizični eksponat, organizirate poseben transport, uskladite dostop na sejmišče, naročite dvigalo in viličar, preverite nosilnost tal in poskrbite, da bo eksponat pravočasno stal na stojnici. Po štirih dneh vse skupaj ponovite v obratni smeri.
Če ga sploh imate na voljo.
Kaj pa, če je že pri kupcu? Če je vsak sistem narejen po naročilu? Če se dokončno sestavi šele na lokaciji? Ali če je tako velik, da ga na stojnico fizično preprosto ne morete postaviti?
Takrat ima VR oziroma virtualna resničnost precej več smisla kot tovornjak.
Produkt je tam, čeprav ga ni
Pri virtualni resničnosti obiskovalcu ne pokažemo samo fotografije ali animacije produkta. Obiskovalca postavimo v prostor s produktom. Nadene si očala in pred njim stoji naprava v naravni velikosti. Lahko gre okoli nje, se ji približa, pogleda posamezne dele ali jo vidi v okolju, v katerem dejansko deluje. Na nekaj kvadratnih metrih sejmišča lahko pokažete nekaj, za kar bi v resničnem svetu potrebovali bistveno več prostora, logistike in denarja. Ali pa nekaj, česar na sejem sploh ne bi mogli pripeljati.
Najdražji del udeležbe na sejmu je lahko prevoz eksponata
Ko razmišljamo o sejemskem nastopu, običajno govorimo o ceni stojnice, kvadratnih metrih, grafiki, zaslonih in vsebini. Strošek in zahtevnost transporta eksponata pa pogosto prideta na vrsto šele pozneje. Pri manjšem produktu to ni tema. Pri večtonskem industrijskem sistemu pa lahko logistika hitro postane projekt zase.
VR-rešitev vsega tega seveda ne nadomesti vedno. Včasih je fizični produkt na stojnici točno tisto, kar potrebujemo. Včasih pa je smiselno postaviti vprašanje, ali mora biti res tam in za kakšno ceno?
Če 3D model že imate, ste del poti že naredili
Pri tehničnih podjetjih je še ena zanimiva okoliščina. Veliko kompleksnih produktov danes že obstaja kot 3D-model. Ta je nastal pri razvoju, konstrukciji ali pripravi vizualizacij. To pomeni, da za osnovno VR-izkušnjo ne začenjamo nujno iz nič. Model je sicer treba ustrezno pripraviti, optimizirati in postaviti v virtualno okolje. Odvisno od namena lahko nato ostane preprost prikaz v naravni velikosti ali pa dodamo interakcije, animacije, različne konfiguracije in možnost, da uporabnik posamezne dele raziskuje. In tu VR-izkušnja neha biti samo nadomestilo za fizični eksponat. Postane način razlage produkta.
Očala imajo še eno prednost
Na sejmu tekmujemo za pozornost. In ne glede na to, kako resna je panoga, imajo VR-očala eno zelo človeško lastnost.
Ljudje jih hočejo preizkusiti.
Ko nekdo na stojnici vidi človeka z očali, ga zanima, kaj vidi. Ko si jih nadene sam, ne gleda več predstavitve od daleč, ampak postane njen del. To je lahko samo zanimiv moment. Lahko pa ga uporabimo precej bolj premišljeno. Obiskovalcu lahko omogočimo, da odpre napravo, pogleda vanjo, spremeni konfiguracijo, sproži proces ali si ogleda nekaj, česar na fizičnem produktu sploh ne bi mogli pokazati. VR-izkušnja tako istočasno rešuje logistični problem in problem pozornosti.
Sejem je lahko samo začetek
Če virtualno predstavitev pripravimo za sejem, je po štirih dneh ni treba pospraviti v predal. Isto predstavitev lahko uporabljamo v showroomu, na prodajnem sestanku ali kjerkoli, kjer bi radi pokazali produkt, ki ga fizično nimamo pred sabo. Prodajnik lahko s seboj odnese nekaj, kar tehta 200 ton, showroom lahko pokaže deset sistemov, čeprav v njem fizično ne stoji niti eden in kupec lahko nekaj vidi v naravni velikosti, še preden je izdelek izdelan.
Zato pri VR-izkušnji morda niti ni najzanimivejše vprašanje, kaj vse tehnologija omogoča. Bolj zanimivo je to, kaj danes vozite naokrog, pa vam mogoče sploh ne bi bilo treba.
