Pred kratkim sem na koncu ene ponudbe prebrala stavek, ki me je najprej nasmejal, potem pa malce ustavil: »Ker vem, da je Fidži vaš dolgoročni cilj, želim, da veste, ta projekt je korak v pravo smer.« Fidži sem omenila na sestanku mimogrede, da ko bodo otroci odrasli, grem z jadrnico stran od vsega.
AI si je zapomnil.
AI kot orodje, ne sogovornik
Nič nimamo proti umetni inteligenci, zato povem takoj, da ne gre za nerganje. Sami jo uporabljamo, in jo bomo implementirali globlje v lastne procese, konkretno v prodajni del, kjer bo AI pregledal, kaj je določeno podjetje kupilo pri nas, kdaj, o čem smo se pogovarjali in nam pred sestankom sestavil brief o stranki. Namesto da za to porabimo uro brskanja po ERP-ju in e-pošti, dobimo povzetek v minuti. To je smiselna uporaba. To je orodje, ki dela tisto, za kar je narejeno.
Problem nastane drugje
Imeli smo naročnika, s katerim smo mesece imeli tedenske sestanke. Dizajn, koncepti, smer. In na vsakem sestanku isto: nobenega konkretnega feedbacka. Vse bo prišlo pisno. In je prišlo artikulirano, tehnično, z argumentacijo, ki je na sestanku nikoli nismo slišali. Po nekaj mesecih nam je postalo jasno, da se naročnik skriva za AI komunikacijo. Kar pa naročnik ni razumel je, če AI sprašuješ o stvareh, o katerih sam ne veš veliko, in dizajn kot stroka je dober primer, bo argumentacija zvenela prepričljivo - laiku. Nam je bila smešna, ker smo takoj videli, kje so tla trhla.
TEST: ali AI razumemo ali mu verjamemo
Obstaja preprost test. Vprašajte AI kaj ve o vašem poslu. Če bo haluciniral tam, kjer stvari poznate, in bo, zagotovo, potem veste, da halucinira tudi drugje.
Le da takrat nimate kritične presoje, da bi to opazili. Poanta ni, da je AI slab. Poanta je, da nekritična uporaba ukinja ravno tisto, kar v poslovnem svetu šteje največ: zaupanje v sogovornika. Ko ne vemo več, ali govorimo z osebo ali z njenim jezikovnim modelom, postane vsak mail nenaraven. In to je drag stranski učinek sicer koristnega orodja. In tu se vrnem k Fidžiju.
AI ne kupuje časa, ustvarja nove naloge
Ko je AI v ponudbo zapisal moj life goal, mimogrede omenjen na sestanku, nikoli zapisan nikjer, je naredil natanko to, za kar je narejen. Procesiral je vse, kar je slišal, in poiskal vzorec. Vedel je, da nisem samo stranka. Vedel je, da sem človek z nečim, kar mi je pomembno. In to je vključil.
Meni je bil stavek zabaven. Nekaterim ne bi bil. Nekaterim bi bil neprijeten vdor. Ampak jaz sem vedela, da je AI. Kaj pa, če ne bi vedela? To je vprašanje, ki bi si ga morali postavljati pred vsakim »personaliziranim« sporočilom. Ne zase, za tistega, ki ga prejme.
Možgani, ki danes procesirajo desetkrat več mailov kot pred dvajsetimi leti, niso desetkrat zmogljivejši. So samo bolj kortizolski. Kdaj bomo prišli do 6-urnega delovnika, ne vem. Vem pa, da bo AI pred tem pomagal narediti 8 ur dela v 4 in da bo večina tega »prihranka« šla v nove naloge. Dokler se ne zavedamo, da nam AI ne kupuje časa, pač pa še več dela, Fidži ostaja prispodoba in ne destinacija.
Čeprav, če bo AI skrbel za ERP, jaz pa za odločitve, morda vendarle ;)
